Ob 25 letnici je veterinar Franc Pavlič, dolgoletni vodja osemenjevalne službe na Gorenjskem, lepo opisal razvoj umetnega osemenjevanja. Zato povzemam njegov članek in ga dopolnjujem še s podatki za naslednja leta.
V času od leta 1952, ki ga štejemo za začetek umetnega osemenjevanja, je ta služba premostila mnoge probleme in težave, ki so se porajali. Seveda se je problematika spreminjala skozi leta, v skladu s stanjem živinoreje in ostalih faktorjev, ki v tem delu lahko še sodelujejo. Namen tega opisa je, da prikaže razvoj službe, rezultate dela in tudi uspehe.
Na začetku delovanja je bila teritorialna razdelitev Gorenjske drugačna kot pa danes. Ker pa to ne predstavlja bistvenega pomena za razvoj službe je vse opisano v skladu z današnjo upravno razdelitvijo na občine ( sedaj upravne enote): Kranj, Škofja Loka, Radovljica, Jesenice in Tržič.
Gorenjska živinoreja se je po končani vojni znašla v težkem položaju. Leta 1939 je znašal stalež goveje živine na tem področju 36.300 glav. Med vojno se je zmanjšal za 4000 glav. Poleg tega so se med vojno razširile spolne bolezni, ki so skupaj z nezadostno prehrano občutno zmanjšale plodnost plemenic. S tem je bila onemogočena razmnoževalna sposobnost goveda. Posledica tega je bila,da se čreda ni mogla številčno opomoči.
Zato so živinorejci in takratne zadružne organizacije iskali pomoč tudi v Centralni veterinarski bolnici v Ljubljani. Njene ekipe so potem množično pregledovale plemenice na gorenjskem in jih tudi zdravile. Rezultati dela so bili prav dobri. Seveda je bilo težko pričakovati trajen uspeh in dokončno izkoreninjene spolnih okužb. To še zlasti zato, ker je bilo v tedanjih razmerah težko pretrgati krog infekcije od plemenjaka do plemenice, kakor tudi obdržati zdravega bika sredi bolne črede. V takem primeru je umetno osemenjevanje kot veterinarsko sanitaren ukrep dejansko edina možnost, da se ohrani zdrav plemenjak in se onemogoči infekcija zdravih in ponovna infekcija ozdravljenih plemenic.
Tako je bil v kranjski občini že leta 1949 organiziran osemenjevalni center na Visokem pri Kranju. Zaradi slabe opreme, načina dela in nezadostnih izkušenj zaposlenih je deloval le kakega pol leta. Takratne prve umetne osemenitve niso bile toliko uspešne, da bi pridobile zaupanje živinorejcev, zadružnih in oblastnih organov. Zato je prvi poizkus umetnega osemenjevanja propadel.
Trihomoniaza – kužna spolna bolezen se je leta 1951 javljala zopet v vse večjem številu. S tem je bila plodnost plemenic zopet močneje ogrožena. To dejstvo je narekovalo ponovno ustanovitev službe umetnega osemenjevanja. 4. junija 1952 je bila v Kranju ustanovljena osemenjevalna postaja. Oprema in prostori so bili zaradi pomanjkanja sredstev in drugih vzrokov neprimerni in nezadostni. Do 31. decembra 1952 je bilo osemenjenih 169 plemenic. Stroške je delno krila KZ Kranj , delno OLO Kranj ( plača veterinarskega tehnika ), delno rejec.
Premagovanje težav in ovir je terjalo obilo idealizma. Po enoletnem je bilo večje število krav ozdravljenih. Osemenjenih je bilo 620 plemenic. Rezultat dela je bil naslednji:
- po prvi osemenitvi je ostalo brejih 374 plemenic ali 60,3 %
- po ponovnih osemenitvah je ostalo brejih še 112 plemenic ali 18 %
- po neuspešnih osemenitvah je bilo pripuščenih k biku15 plemenic ali 2,4 %
- za 119 plemenic ali19,2 % rezultati niso znani
Na podlagi teh, za tedanje razmere zelo ugodnih rezultatov, je bil led prebit. Želja po uvedbi umetnega osemenjevanja se je razširila po vsej Gorenjski. Zaradi tega je leta 1953 prevzela organizacijo umetnega osemenjevanja OZZ Kranj. Do marca 1954 se je osemenjevalo na poziv. Takrat je bila uvedena prva krožna proga. Načrtna organizacija in večja razširjenost umetnega osemenjevanja je pogojevala tudi večjemu pojavu nasprotnikov v zelo ostri obliki. Ti nasprotniki so bili: – bikorejci, ki so imeli licencirane bike, – rejci, ki so vzrejali plemenske bike za prodajo na sejmu v Naklem in vseskozi obstoječa lačna jalovost. Tako je število osemenitev v naslednjih letih celo nazadovalo, kar kažejo naslednji podatki:
Leto število osemenitev
1952 162
1953 891
1954 1.532
1955 1.174
1956 1.133
1957 1.432
1958 2.995
V tistih časih je prihajalo do razhajanja v načelih dela med osemenjevalno in živinorejsko službo. Slednja je na terenu priporočala bohinjski tip cikastega goveda, medtem, ko je bilo na osemenjevalnem centru v Ljubljani na razpolago seme težjih bikov iz uvoza.
Leta 1958 je prišlo do spremembe živinorejske politike na Gorenjskem v korist osemenjevanja. Uvedena je bila pavšalna skočnina, v nižinskih predelih so bile ukinjene plemenilne postaje ter uvedene nove krožne osemenjevalne proge.
V radovljiški občini je bilo zaradi enakih vzrokov uvedeno umetno osemenjevanje 25. 6. 1962. V Lescah je začela delovati dobro urejena in opremljena osemenjevalna postaja. Žal pa je dalj časa vse ostalo v obsegu začetnega uspeha. Vse do leta1959 je bilo osemenjenih letno le okrog 200 plemenic. Vzrok za takšno stanje je bila predvsem vzreja plemenskih bikov za sejme v Naklem. Vendar tudi osemenjevalna služba ni znala približati svoje dejavnosti živinorejcem. 1. 1. 1959 je službo prevzel Živinorejski servis OZZ Kranj.
V škofjeloški občini je prve osemenitve opravila osemenjevalna postaja iz Kranja. Prvi ugodni rezultati so bili vzpodbuda za ustanovitev lastne osemenjevalne postaje 19. novembra 1953 v Virmašah pri Škofji Loki. V prvem letu je bilo osemenjenih 365 plemenic. Osemenjeval je veterinarski tehnik, ki je leta 1955 zapustil službo. Tako je nadaljnje osemenitve opravljal veterinarski tehnik iz Kranja. Leta 1958 je bila organizirana krožna osemenjevalna proga, ki ji je prav tako kot radovljiško 1.1.1959 prevzel Živinorejski servis pri OZZ Kranj. Tudi za ustanovitev osemenjevalne postaje v Žireh je potekla pobuda iz Kranja, od koder je do leta 1957 osemenjenih nekaj krav.
V tržiški občini je opravljala osemenjevanje osemenjevalna postaja iz Kranja. Sprva se je to opravljalo po domovih. Leta 1954 je bila organizirana krožna proga, ki je zajela večini nižinskega predela tržiške občine.
V jeseniški občini je bilo umetno osemenjevanje najprej v obmejni vasi Rateče: To je bil povsem veterinarski sanitarni ukrep, saj je bila iz sosednje Italije vnešena bruceloza. Ker so bili rezultati ugodni, se je umetno osemenjevanje nadaljevalo tudi po zatrtju bruceloze. V letu 1956 se je zaradi finančnih razlogov osemenjevanje prenehalo. Leta 1958 je osemenjevanje prevzel Živinorejski servis pri OZZ Kranj. Od tedaj dalje se osemenjevanje opravlja po domovih.
Dne 17. septembra 1958 je bil ustanovljen Živinorejski servis pri OZZ Kranj. Ta je večkrat menjal ime. Do privatizacije veterinarske službe 22. 4. 98 je delovala osemenjevalna služba kot samostojen oddelek za reprodukcijo Živinorejsko veterinarskega zavoda Gorenjske. Leta 1960 je bilo uvedeno umetno osemenjevanje na območju Bleda. Uvedena je bila osemenjevalna proga za območje radovljiške in jeseniške občine. S tem je bil v osemenjevanje zajet večji del nižinskega predela Gorenjske.
Težave pri nabavi semena bikov, visoke nabavne cene ter ostali problemi v živinorejski službi so pripomogli k pobudi za ustanovitev lastnega osemenjevalnega centra. Odločilni pa so bili naslednji razlogi:
- Gorenjska je bila s svojo specifično problematiko zaključeno živinorejsko področje, predvsem v tedaj šele predvidenem križanju cikle s svetlolisasto pasmo.
- 22.681 plemenic je pri tedanji tehnologiji pridobivanja semena zadoščalo za obstoj lastnega osemenjevalnega centra.
- Ustanovitev lastnega centra bi pripomogla k boljši živinorejski politiki na Gorenjskem, predvsem s ustreznejšo izbiro plemenjakov.
- Seme se na ta način poceni.
- Zavod za delovanje centra ne potrebuje novega strokovnega kadra in tako lahko začne z delom centra.
Novembra 1961 je center v Spodnjih Dupljah začel s pridobivanjem semena. Tako se je osemenjevanje na Gorenjskem razvilo v dobro organizirano osemenjevalno službo z lastnim centrom. Od svojih začetkov do ustanovitve centra je osemenjevalna služba veliko doprinesla k razvoju gorenjske govedoreje. Hkrati pa je bila skupaj z živinorejsko službo postavljena pred težko in odgovorno nalogo – ob pretapljanju cike izbrati primerno pasmo, ki bo nadomestila cikasto pasmo in bo v bodočnosti ustrezala gorenjskim pogojem za intenzivno živinorejo. Jeseni 1964 je v Kranju bil sklican simpozij na katerem so bile sprejete usmeritve v govedoreji na Gorenjskem. Najpomembnejši sklepi so bili naslednji:
- Cikasta pasma se zamenja in pretopi z lisasto pasmo, kot najprimernejšo za proizvodnjo mleka in mesa.
- Za hitro dosego tega cilje se priporoča vzreja vseh telic primernih za pleme
- Pospešuje se organiziran nakup plemenskih živali lisaste pasme
- Kmetijske organizacije so dolžne izdelati konkretne programe za zamenjavo pasme in jih vključiti v gospodarske programe pristojnih komun.
- Preprečiti je treba pripust plemenic pod zakotne bike, ker to moti smotrno reprodukcijo govedi.Preprečevanje nekontroliranega pripusta je naloga inšpekcijske službe.
- Nujno je izpopolniti strokovno službo na posestvih in v zadrugah
- Močno je treba razviti strokovno delo za povečevanje pridelkov krme na travnikih in pašnikih ter tudi na njivah. Hkrati izdatneje krmiti živino, da bo pri boljših živalih dosežena večja proizvodnja. To je trajna naloga organizacij in njihovih strokovnih služb
- Ker je Gorenjska izrazit trg za mleko, je treba spodbujati njegovo tržno proizvodnjo. S tem se bo povečal stalež krav.
Na podlagi teh napotkov je osemenjevalna služba v bodoče tudi delovala. Rezultati tega dela so vidni iz naslednje preglednice.
Število osemenitev po pasmah bikov
|
Leto |
Rjava |
lisasta |
črnobela |
cikasta |
jersey |
mesne |
skupaj |
|
1952 |
|
|
|
|
|
|
163 |
|
1961 |
439 |
4.152 |
1.377 |
3.931 |
92 |
– |
9.991 |
|
1970 |
310 |
11.171 |
1.533 |
7 |
– |
– |
13.021 |
|
1980 |
404 |
15.131 |
3.364 |
– |
– |
– |
18.999 |
|
1990 |
229 |
13.556 |
4.594 |
– |
– |
9 |
18.388 |
|
2000 |
187 |
12.420 |
7.914 |
125 |
– |
1.799 |
22.445 |
Delo v osemenjevalni službi se je vseskozi spreminjalo. Tudi pomen osemenjevalne službe je postal popolnoma drugačen iz povsem veterinarsko sanitarnega ukrepa se je spremenilo v najmočnejši selekcijski ukrep. Uvedba globokega zmrzovanja semena je bila pretežak finančni zalogaj za majhne zavode. Zato je bil v letu 1974 osemenjevalni center v Dupljah zaprt , biki so bili preseljeni v osemenjevalni center na Ptuju.
Selekcijsko in osemenjevalno delo se vseskozi močno prepletata. Po letu 1964 je osemenjevalna služba pomembno pripomogla k spremembam v govedoreji. Tako lahko v govedoreji na Gorenjskem govorimo o treh obdobjih:
-
zamenjava in pretapljanje cikaste pasme z lisasto,
-
prevlada lisaste pasme
-
in zadnje obdobje zamenjava lisaste pasme s črnobelo pasmo v hlevih usmerjenih v proizvodnjo mleka.
Spremembe v pasemski sestavi goveje črede so narekovale gospodarske potrebe. Strokovna služba je s svojim delom rejce le usmerjala in jim svetovala. Dokončna odločitev o izbiri pasme in usmeritvi proizvodnje je bila odločitev rejca. Da je takšen način dela ustrezen kažejo tudi rezultati, saj rejci že nekaj let s povprečno proizvodnjo pri kravah odstopajo za več sto litrov od slovenskega povprečja. Rezultati se najlaže prikažejo v številkah, zato še naslednja tabela:
Mlečnost krav v 305 dnevih v A kontroli na kmetijah
| Leto | število krav | mleko kg | % tolšče | % beljakovin |
| 1957 | 822 | 2.640 | 3,98 | – |
| 1975 | 791 | 3.171 | 3,81 | – |
| 1980 | 1.786 | 3.661 | 3,86 | – |
| 1990 | 3.436 | 4.509 | 3,82 | – |
| 2000 | 5.042 | 5.921 | 4,14 | 3.33 |